V slikarstvu Duše Jesih se srečujemo z metodično dekonstrukcijo slikovnega polja, ki nima več funkcije projekcijskega zaslona, na katerem bi se odslikaval pomanjšan model pojavne resničnosti, ampak se vzpostavlja kot avtonomen teritorij percepcije barvnih in tonskih entitet, nadzorovano vzpostavljenih iz prepleta avtoričine imaginacije in upoštevanja načel kompozicijske členitve a priori določene danosti ploskve oziroma njenih vnaprej izbranih dimenzij. Slikarka z linearno konstrukcijo razdeli površino na neenakomerne segmente (v osnovi pravilne geometrijske like), pri čemer pa ne sledi nastavkom racionalističnih poetik, na katerih so utemeljene neogeometristične in opartistične smeri, temveč v posamezne razdelke intervenira z nanosi barv tako, da je ritem njenih potez berljiv kot intimni rokopis z značilnimi poudarki, kadencami intenzivnosti ter bolj ali manj izraženimi presledki. Izbrana barvna lestvica je razmeroma umirjena, brez močnih kontrastov in komplementarnih jukstapo-zicij, zato posamezni slikovni nizi učinkujejo zgoščeno, kot premišljeni stavki v skladbi. Sama forma je omejena s primarnimi določili delitve površine, zdi se, da Jesihova vso pozornost usmerja v ekspresivno sugestivnost barv, ki brez retoričnih bravur nakazujejo stanja, občutja in razpoloženja v različnih registrih doživljanja avtoričinih emocionalnih in razumskih reakcij na psihofizično dejanskost. Predstavnost teh odzivov se materializira v ustroju barvnih površin kot najbolj izpostavljeni sintaktični prvini znotraj njenega skrbno izbranega likovnega besednjaka, ki ji omogoča artikuliranje lapidarnih izjav brez potencirane metaforike in “literarnih” dvoumnosti. Zadržani lirizem teh podob nas pravzaprav nagovarja s svojo preprosto efemernostjo, saj ne išče vĂŠlikih eksistencialnih tem, ampak se osredotoča na hipnost subjektove percepcije stvari in pojavov, ki jih mnogi pogosto prezrejo ali registrirajo zgolj kot nepomembne podrobnosti.
Brane Kovič
Povezava: www.dusajesih.weebly.com
Processed with MOLDIV