Sandi Červek že od leta 1989 ustvarja abstraktne slike, v katerih uporablja samo črno barvo. Čeprav taka dela ljudem na prvi pogled navadno ne ugajajo, saj se jim zdijo žalostna in hermetična, pa v zgodovini, predvsem moderne umetnosti, ni malo avtorjev, ki so se jim posvetili. Praviloma so monokromne črne slike po vsem svetu naletele na nerazumevanje, pomilovanje in zagato gledalcev, ki se znajdejo pred popolnoma zatemnjenim poljem, na katerem v prvem hipu ne vidijo prav dosti in se zato tudi niso pripravljeni vanj duhovno ali miselno poglabljati. Še najbolj smiselne so reakcije tistih, ki ob tovrstnih delih pomislijo na skrajno stopnjo slikarskega početja, ki ne more napovedovati drugega kakor konec umetnosti. Vendar lahko ob teh ugotovitvah pogosto sklepamo, da so kritiki začutili lastno nemoč, ki bolj kot konec umetnosti napoveduje konec njihovega diskurza o njej. Take slike se jim zdijo po svojem značaju namreč zaprte, ker ne vsebujejo nobenega posnemanja ali kakšnega drugega nanašanja na resničnost, saj so skrčene samo na lastno, čisto likovno oziroma plastično govorico. Kakorkoli, tisti umetniki, ki so v razvojni logiki svojega dela, in seveda s premislekom svetovnega ustvarjanja in njegove preteklosti, prišli do skrajnega roba, do črne slike, so se na njem tudi ustavili in se raje posvetili drugim problemom. (Jure Mikuž – iz spremnega besedila v monografiji)
