Diplomiral na Šoli za risanje in slikanje/ Arthouse- College of visual arts.
Je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov Maribor.
Do sedaj je imel 22 samostojnih razstav in sodeloval na preko 80 skupinskih razstavah. Prejel je tudi 12 nagrad in priznanj.
Predstavljen je v World Encyclopedia International Artists Book Collaborative Project (Vermont, USA, 2001) in monografiji slovenskih slikarjev in pesnikov z naslovom Poetika (Tatjana Pregl Kobe – Koroška galerija likovnih umetnosti).
Leta 2000 je izšel predstavitveni katalog njegovih slik z naslovom “Na prelomu tisočletja”,
v letu 2007 pa je izšla predstavitvena monografija z naslovom Notranje pokrajine – slike.
Izdal je tri pesniške zbirke in objavljal pesmi v literarnih revijah.
Anamarija Stibilj Šajn
»RazGLEDNICE« so slike malega, intimnega, komornega formata, ki je bil izbran po naključju. Nosilec slikovnega zapisa namreč predstavlja neuspešno, pretemno reprodukcijo njegovih starejših slik, ki je postala podlaga za nova slikarska plastenja, za ustvarjanje horizontalno zasnovanih slik, ki učinkujejo kot široko odprti panoramski pogledi. V spremstvu ekspresionistične intence je avtor iz motivnega sveta izbral pomensko bogate segmente, elemente s sporočilom, s simbolno in metaforično dimenzijo. Očistil jih je nadrobnosti in povzel njihovo oblikovno bistvo, včasih pa sprostil tudi domišljijo hipnega ustvarjalnega namiga. Ta se odraža v komuniciranju med organsko vitalnimi in geometrijsko strogimi oblikami. Slednje so tudi tiste, ki predstavljajo urbanizacijo samega slikovnega polja, delitev njegovega prostora na posamezne pravokotne ploskve, pa tudi na še strožje orientirano razdelitev v obliki horizontalnih pasov.
S plastenjem nanosov, segajočih od bogatih barvnih impastov do lazurnih tančic, zastira ali pa celo odstira pogled, dosega žlahtne in intenzivne barvne vrednosti, predvsem pa ustvarja posebno teksturo slikovne povrhnjice. V njej se naravne barvne vrednosti naglasijo z osebnimi čustvenimi vtisi. V raznolikosti barvne palete odsevajo življenjska stanja in okolja, prenesena v živahne in umirjene nanose, tople in hladne, sončne in senčne. V njih se odslikava Špeglova vez s temnim premogovniškim podzemljem, v katerega je vraščen, in dejstvo, da nikoli ne more mimo mediteranskih barv in svetlob, ki sežejo vse do njegove Medane in hkrati do njegovega srca. V zgovorno govorico barv pa posegajo tudi jasne in tekoče konturne sledi, ki dodatno izčistijo in opredelijo formo posameznega akterja dogajanja ter skoncentrirajo barvni nanos.
Konglomerat oblik, linij, ploskev in tekstur je uravnotežen, harmonično uigran, kot bi avtor želel tudi v svojih krajinskih občutkih, v doživljajskih impresijah doseči stanje ravnovesja, značilno za naravo.
________
Milena Zlatar
Razgled = zaznavanje, gledanje … pomeni tudi bogatiti se, si pridobiti razgled … biti široko razgledan / Razglednica = kartonček s sliko na eni strani, druga stran je za pisanje; panoramska razglednica = večja od navadne …
(iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika)
Že z naslovom pričujočih del »Raz-glednice« – nas je slikar vpeljal v samosvoj svet, usmeril nas je v razmišljanje, potem ko se zagledamo v njegove slike podolžnih formatov. Slike komornih dimenzij nas zaradi izbora formata kar potegnejo v panoramski pogled, v razgledišče (v prostor, od koder je dober pogled in razgled), ki nas vabi, da se sliki približamo, se razgledamo, presodimo in zavzamemo lastno stališče. Gledanje je vzpostavitev odnosa do likovnega dela. Sliko doživimo kot gledališko predstavo, ki se manifestira v gledalčevih očeh. Vanjo projiciramo sebe in se odzivamo na avtorjevo čudenje, čutenje in občutenje, ki nam ga ponuja v slikarskem mediju. Prevzame nas podoben občutek kot v gledališču, sodelujemo v predstavi z metafizičnimi tendencami, saj je mizanscena v Špeglovih slikah osvobojena figur (mestoma nastopajo le obrisi nedoločljivih vegetabilnih oblik) in vseh psiholoških interpretacij. Preprosto je, tukaj in zdaj. Ostanemo sami s seboj in s predstavo, potopljeni v svet, ki bi lahko predstavljal naravo, izseke iz pokrajine. Slikarju je uspelo naslikati navdihujoče svetove, ki jih v literaturi in parapsihologiji opisujejo kot Prasvet, Drugi svet, Prividni svet, Notranji svet itd. Takšne notranje svetove lahko prikličemo na različne načine. Skozi telo slike postanejo ti svetovi realna danost. Kritiški kriteriji za presojanje vsakega umetniškega dela so vedno podvrženi merilom estetike, ki je nauk o čutnem zaznavanju; v umetnini iščemo bistvo, forma in metjejski načini so zato manj pomembni, vendar z njim v simbiozi.
Stojanu Špeglu je uspelo naslikati notranjo pokrajino svoje in naše duše. Nenaključno je izbral za temeljnik novih slik Raz-glednic pretemne odtise (reprodukcije) svojih prejšnjih slik in z njimi dopolnil substanco tkiva novih slik. Vsa njegova prejšnja dela tako kot realna krajina, ki ga obdaja in ga skozi življenje sooblikuje, zato sonihajo v umetnikovem sedanjem ustvarjanju. Prisotna so v vsaki njegovi potezi: slika je resonanca takšne duhovne sinteze in prasile narave kot tudi njene čisto vsakdanje podobe v spremembah letnih časov ali podobe, ki je nastala zaradi človekovih posegov. Narava je v svojem bistvu harmonična in takšna je tudi vsaka dobra slika. Vsa odstopanja, napake in navidezna disonanca (npr. neubranost, razglasje v smislu uničene »industrijske« krajine) so le elementi, ki pomagajo odkrivati notranjo harmonijo. Le ta se kaže skozi oblike, barve in kompozicijo, spontane poteze (gibi) z mehkim čopičem ji pridajo prosojnost in zračnost, osebno noto. Špegel je uspel naslikati takšno harmonično celoto. Ob slikanju se je prepuščal zvoku klaviatur Keitha Jarretta, ki združuje jazz in klasično glasbo: v žuborenju barv, tonalitet in ritmov je glasba sfer sozvenela v Špeglovem vizualnem zapisu, ki nas prevzame tako kot izvajanje kontroverznega glasbenika. V svojske krajine stvarnosti in spomina je Špegel vnesel energijo prostorov, ki v nedrjih zemlje skrivajo rudo. Snovna sila – črno zlato, je zanj realnost, pa tudi materija polna mistike. Morda so ravno zato njegove krajine s teminami kot vmesni – sivi prostori. Gre za proces nastajanja slike, za zaporedje barvnih plasti, ki prekrivajo ali odstirajo in gradijo posebno teksturo telesa slike. Barve, s katerimi umetnik artikulira te posebne »prostore«, izslikajo dvojnost razgleda in vpogleda: v tisti realni in tisti prividni svet.
________
Tatjana Pregl Kobe
Če je pokrajina ena izmed Špeglovih najbolj razpoznavnih tematskih izhodišč, je to tudi zato, ker je umetnik v njej odkril vsemogočnost, neskončnost in večnost, ki jo ponuja narava. Sledi svoji ideji, da je pokrajina hkrati slutnja in hrepenenje po nečem, da je svoboda in da je trajanje, ter vse to na pretanjen način kaže tudi na nizu teh malih podob. Svoje videnja pokrajine in sveta, ki ga na pretemno potiskane reprodukcije razglednic prenaša tako v povedni kot tudi abstraktni likovni govorici, ustvarja na drugačen način kot poslikave velikih pokrajinskih slik. S temi malimi slikami je v svojem likovnem opusu postavil nova pravila, nov način slikanja in drugačen način ustvarjanja. Lahko občudujemo dejstvo, kako je slikar z najbolj preprostimi kompozicijskimi sredstvi dosegel likovno razkošje in dinamično razigranost upodobljenega. Večina njegovih malih slik ima podobno izhodišče, vendarle se med seboj razlikujejo po barvnih in drugih naglasih, so tudi zamišljene in raziskujoče, a jasno je, da je z njimi slikar dosegel izjemno slogovno enotnost.
V ozadju novega vizualnega projekta so umetnikove impresije, ki mu jih ponujajo »napačno« natisnjene razglednice, ki nosijo pretemne, s premočno črno barvo natisnjene reprodukcije njegovih velikih slik, on pa se zdaj z njimi ukvarja, jih razporeja in prilagaja lastni senzibilnosti. Slika čez natisnjene podobe, zabrisuje robove, najprej s kitajskim čopičem, da dobi sproščeno mehkobo, nato z izborom manjših čopičev nanaša plast za plastjo barve, ki ustvarijo končno podobo. Tiskane motive včasih preoblikuje do nerazpoznavnosti z novimi motivi, med katerimi ohranjajo nekateri še razpoznavno podobo pokrajine, drugje pa že zaidejo v nerazpoznavne oblike, zadnje celo v abstraktnost. Tako kot pri svojih slikah velikih dimenzij se zaveda položaja, s katerega opazuje svet okoli sebe, ga komentira in likovno interpretira, a tokrat sam sebi dopušča, da je njegova likovna pripoved bolj sproščena in neobremenjena, odvisno od temne podlage, ki mu je na voljo, od trenutka, v katerem se porodi in uresniči nova ideja, ter od vztrajnosti, s katero gradi vsako posamezno miniaturno podobo s številnimi nanosi barv, dokler ni s končno podobo zadovoljen.
Stojan Špegel vselej išče ravnotežje v motivih, ki izvirajo iz njega. Ko ugleda neke posebne vrednote, to vizualno in čustveno zabeleži in iz teh slikovnih zapisov ustvari dokončne podobe. Ob tem se občuti njegovo pripadnost in občudovanje vrednot širšega pogleda na pokrajino, ki postane del njegove pripovedi in izpovedi, sveže in doživete. Vse je razgibano in dinamično, a hkrati urejeno in usklajeno. Tudi njegove male slike – RazGLEDNICE – imajo vso potrebno občutljivost slikarja in pesnika ter ob njej tudi elemente trdnejše kompozicije. Nekatere izmed teh malih slik so že na meji abstrakcije, a so enako doživete kot tistih nekaj podob, za katere si je umetnik vzel več časa in jih izslikal na velikih platnih. Špeglov končni cilj bi lahko bila tudi neskončno dolga slika, ki bi se nenehno dopolnjevala z novimi vtisi in se nizala iz sedanjosti v prihodnost, torej neskončnost. Vedno bi jo bilo mogoče dopolniti z novimi vtisi, z novimi doživetji. Bila bi podobna večnemu krogotoku letnih časov ali gibanju časa sploh.
