Beno Artnak (Maribor, 1959) se je po zaključeni srednji šoli za Gradbeništvo vpisal na Likovno pedagogiko v Mariboru. Deloval je kot grafični oblikovalec na TVT Maribor. Kasneje se je izpopolnjeval v TAM DESIGN, kjer se je redno zaposlil kot grafični in industrijski oblikovalec. Opravljal je predvsem dela s področja grafičnega oblikovanja.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ob službi intenzivno ukvarjal s slikarstvom in organizacijo lastnih samostojnih razstav (turneja po mariborskih podjetjih: TAM, TVT, Metalna), Mladinsko razstavišče prve gimnazije Avla, Galerija 88, Galerija Media Nox ter razstave v Čakovcu, Avstriji in Nemčiji. Organizirala se je skupina mladih kulturnikov, ki so ponovno zagnali zaspalo institucijo Mladinski Kulturni Center Maribor in s tem so aktivirali sodobno ustvarjalnost na vseh umetniških področjih. ZSMS Maribor je na njihovo iniciativo v predsedstvo Občine Maribor izvolila Bena Artnaka kot “mladinskega ministra za kulturo”, kjer ostal dva dvoletna mandata. Beno Artnak je bil zelo aktiven s kreacijo ter popularizacijo sodobne kulture v mestu (takrat imenovane alternativna kultura). V MKC je ustanovil sekcijo ŠVIC ART, ki je pokrivala sodobne vizualne komunikacije, organizacijo umetniških prireditev in festivalov ter kreacijo performansov. Med drugim je leta 1993 v organizaciji Mladinskega kulturnega centra Maribor na Orožnovi v stari galeriji Media Nox organiziral tudi prvi festival performansa z imenom Sen žice, ki ima že dolgoletno tradicijo.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja jim je uspelo iz projekta MKC ustvariti javni zavod, katerega ustanovitelj je postala mariborska občina. Kot grafični oblikovalec je takrat oblikoval številne projekte od že obstoječih do novo-nastalih projektov in institucij, ki so bili blizu sodobni iniciativi (Katedra, MARŠ, SPEM, MKC, ZSMS, zgodnji CZD, Front rock, fanzin Brum in kriminalnih živcev… ).
Med leti 1995 in 1998 je pripravil, oblikoval ter organiziral vsakoletni mednarodni festival sodobnih odrskih umetnosti Kulturni teden (MKT), danes PERFORMA, na katerem so sodelovali priznani umetniki iz vsega sveta. Generalni sponzor je bil LEVI,s, s sodelovanjem SNG Maribor, MKC in ŠTUK. Leta 2002 je odprl samostojno podjetje za vizualne komunikacije. Med drugimi je oblikoval za SPEM, Europlakat, EPK Maribor 2012, SKEI Slovenije, TUS KO-SI, KOVAL, Bank Austria, Varteks,… Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je bil kot predstavnik svoje države povabljen v NemčijoMayen Burgfestspiel, 2004, kjer je razstavljal z ostalimi umetniki iz držav pristopnic v EU. Leta 2010 je oblikoval projekt INVODA. Od leta 2012 sodeluje in razstavlja v projektu HIŠA IDEJ na Ptuju. V času EPK 2012 v Mariboru je sodeloval z oblikovanjem prestižnih koledarjev vseh partnerskih mest, namenjenih vidnejšim partnerjem, visokim gostom in STA, ter še v dveh projektih, stereOTIP, razstavi fotografij za slepe in slabovidne, in Aye festivalu na Ptuju. Leta 2013 je sodeloval na razstavi z naslovom MI, VI, ONI v Umetnostni galeriji Maribor in razstavljal v projektu ART BAZAR na Ptuju
Izjava umetnika:
Proces – svoj slikarski navdih sem črpal predvsem iz energije mladokulturnega vrenja tistega časa in iz želje po vrnitvi in ponovni emancipaciji figure v sodobni likovni prostor, ter iz upora proti sindikalni mentaliteti slovenske akademske miselnosti, ki je onemogočala in celo prepovedovala (prepoved razstav in ignoranca ali celo napadi medijev) vsak poizkus kreacije izven njihovih (omejenih) državnih okvirjev.
Slikal sem več portretov naenkrat, združeval spola, poudarjal sem fotografsko grafični element kontrasta-senc(čb), uporabljal veliko nezaželjene črne(ne)barve, pod vplivom fotokopirnih strojev (močni črni kontrasti), poudarjal maske, ki jih nosimo, skratka s klasičnim iraznim sredstvom (pastelno slikanje) sem skušal izrazit duh časa…na razstavah so moje podobe vedno komunicirale med seboj in obiskovalci- postavitev…vse v nasprotju z uveljavljenimi vzorci.
V Mariboru, kot povsod v državi, je takrat vladal še posebej nestrpen pristop, ki je terjal umetniško akademsko izobrazbo za vsako ceno. Preprosta logika: nimaš akademije ne moreš razstavljat. V slikarstvu so bile prestiž, variacije na temo abstraktni ekspresionizem, figura je bila celo nezaželena, deloma včasih zasmehovana. Obrti umetnosti se je bilo nujno izučiti v državnem šolskem sistemu, v nasprotnem primeru je umetnik lahko zlahka ostal, kljub vsem morebitnim kvalitetam, le prezrt amater. Slikar brez akademske izobrazbe ni imel možnosti razstavljanja v osrednjih razstaviščih. Društva umetnikov so bila organizirana kot TOZD-i (Temeljne Organizacije Združenega Dela) in so imela celo svoj sindikat za druženja, izlete in ozimnico.
Začetna ignoranca medijev se je kasneje rahlo spremenila zaradi nekaterih novinarjev, ki so simpatizirali z alter dogajanjem, od dominantnih medijev je predvsem Večer nekoliko bolje pokril to področje, vendar v glavnem na informativnem nivoju. Poglobljeni analitični teksti so v glavnem izostali, bile pa so tudi manipulacije. V tem turbulentnem obdobju sem bil priča marsikateremu pojavu, ki v svobodni družbi nima kaj iskati. Bila pa so osemdeseta zame velika fakulteta novih znanj in spoznanj o ustroju naše takratne družbe, delovanju sistema, resnični podobi (mentaliteti) mesta, politični produkciji konflikta, načinu obračunavanja z nasprotniki …
