Rojena 13.aprila 1989 v Kopru/Capodistria. Po končani gimnaziji (2008) se je vpisala na »Accademia di Belle Arti di Venezia«, kjer je diplomirala (2012) s tezo »Il cuore nell’arte e nella medicina« pri profesorjih Carlo di Raco in Elena Ribero.
Nadaljevala je podiplomski študij v Benetkah in magistrirala iz slikarstva (2015) pri profesorjih Carlo di Raco in Aldo Grazzi s tezo »Il tempo e l’arte«.
About Ira Niero Marušic
Born in 1989 in Koper, Slovenia, where she lives and works. She graduated from the Academy of Fine Arts of Venice, Italy, in 2013, where she earned her MA degree in Painting in 2015. Her paintings are distinctly biographical, depicting simple moments and fleeting episodes of the painter’s life. Her work is characterized by an extremely economical, clear and lucid artistic expression, independent lines and carefully meditated gestures.
V snovi barv, svetlobe in stikov življenja
(Miloš Bašin)
Podobe Ire Niero Marušič so stvaritve barv, črt, točk in svetlobnih površin pred pogledom neba. Videz mehkih in koprenastih slikarskih linij, ki obsegajo celotno površino podob je značilen tudi za najnovejše slike Ire Niero Marušič. Navidezno monokromnost prekinjajo stalno ponavljajoče se svetle, skoraj bele lise. Te so pravzaprav pretanjena svetlobna polja, ki presevajo svetlobo iz navideznega ozadja slikarskih podob. So svetlobne površine, ki so kot spreminjanje svetlobe skozi čas dneva. Od podobe do podobe na tej razstavi spremljamo utripanje teh svetlobnih polj. Svetlikanje seli naš pogled v notranjost slikarskih podob Ire Niero Marušič. Hkrati pa tudi izpostavlja predmete in likovne fenomene, ki so kot dragoceni liki postavljeni v samo središče. Raznovrstnost obdelave barv prekinjajo vodoravne in navpično naslikane linije. Te se pojavljajo naslikane v samo površino slikarske podobe ali pa so povsem avtonomna likovna polja. V podobi Nenaelektreni objem (2014, olje, pigmenti in vosek na platnu, 100 x 300 cm) delujejo vodoravne slikarske površine kot povsem samostojne likovne ploskve. Celotna površina valovi kot mehak pulzirajoč barvni in svetlobni zid. Tako slike dobivajo videz snovnosti in otipnosti. Barva se na njih pojavlja in izginja. Menjuje se s svetlobo, ki je v teh podobah snov žarčenja in hkrati ponazarja globino. Ta pa je pravzaprav sam brezkončni prostor. Skrivnost teh podob povečujejo lebdeči predmeti ali mreže, ki delijo prostor na sprednji in zadnji, drugi del. So kot stik med pogledom gledalca in umetniško površino avtorice. Ponazarjajo otip prostora podobe ter se same izpostavljajo kot vezno tkivo med zunanjim in notranjim svetom podob.
Črte in točke v svoji vodoravni poziciji upodabljajo brezkončnost. Mreže na nekaterih slikah simbolizirajo ujetost stvari, njihova centrala postavitev nakazuje njihovo dragocenost. Dragocenost v smislu akterjev teh podob. Dragoceni so za avtorico, ki ji povsem običajni predmeti pomenijo likovno posebnost. V vsaki njihovi barvi vidi novo, ki je resnična samo zanjo. Vsak abstrakten lik na treh podobah (Dvojni gol, Prikazen iz ozadja in Dvojni stik, vse 2014, olje, pigmenti in vosek na platnu, vse 100 x 300 cm) je dejanski odtis. Naključnost odtisov spominja na dvojnost oblik, ki se pogosto pojavlja v podvojitvah podobnih oblik, njihovi pojavnosti v dvojicah, v dvojnih številih in navsezadnje v sami simetriji, tako v naravi oblik ali namenoma v likovni umetnosti. Zrcalna oblika lahko izraža tudi dejansko dvojnost pri ljudeh. Delitev na dva dela je zaznamovana s strelsko akcijo avtorice. Ob streljanju puške je s strelnimi ranami razdelila slikarsko polje na dva enaka dela. Spet se pojavljajo točke/pike. Tokrat v obliki izstrelkov puške, ki kot tridimenzionalni objekti naseljujejo in zaznamujejo slikarsko platno. Na tej in sorodni podobi z istim imenom (Ne streljaj na moje srce na nebu, 2014, olje, pigmenti, METKI in vosek na platnu, obe 100 x 300 cm) je površina podobe predstavljena kot pokončna mrežasta površina s pomenljivimi odprtinami oziroma raztrganinami v sicer neomadeževani površini. Na drugi podobi je avtorica s streli iz puške oblikovala obliko človeškega srca. Ljubezen je vedno minljiva. Za njo ostaneta samo oblika in zaznamovano spominsko polje.
Razstavljene slike so zaznamovane z mrežami, črtami in kombinacijami črt ter pikami, ustvarjenimi v podolžne črte. Avtorica svojo pot bivanja naseljuje s potezami, kjer je gesta navidezna in hkrati vidna sled na slikarski površini. Vsaka črta je na njih samo tanka sublimna površina.
Vse na svetu je vtis in odtis dogodkov in stanj. Ves svet je likovna senzacija, ki vedno povsem zapolni pogled. Usmerja nas v stanja podob, kot jih ustvarja Ira Niero Marušič za nov pogled odznotraj navzven.
Tekst Imago Mundi Igor Spanjol
http://www.imagomundiart.com/artworks/ira-niero-marusic-grilled-mushroom
Zrcala, brez pozrcaline
(Igor Spanjol)
v Irinem slikovnem, likovnem pristopu in postopku <za>slutim močan osebnostni značaj in nadnaravno občutljivost. Njena podoba je vezana na čustveno, spominsko izkušnjo, po svoje delna, parcialna, fragmentarna, a celostna v doživljajskem smislu. Njen svet lahko razumemo in razložimo, samo če do potankosti poznamo njeno zasebno in osebno, tj. intimno »zgodovino«, ki v <nekakšni> likovni in pa slikarski zameglitvi vznikne v platno. Na površini so posuti madeži, ki učinkujejo kot sončne pege, barthesovski »punctum« in »animule« kot duhovni utori, vzgoni, stigme, ki hkrati omogočajo »skrčitve«: krčenje in širjenje podobe, nekakšne subjektivne točke za Pogled, lacanovski pogled.
Slika posnema … toda kaj? Spreminja se v barvni madež, v zaslon, v madež na zaslonu, ki je v resnici »vpisovanje« fizičnega in duhovnega sveta – resničnosti – in torej vpis subjekta-kot-slikarja v sliko in na njo. To ni subjekt v svojem videzu, na ravni varanja, prevare, subjekt v funkciji slepila, ampak subjekt- kot-tak, subjekt- slikar, ki ga zdaj gledam in <ga> vidim kot resničnost … Slika je proizvodnja simulakrov, ki oblikujejo nov prostor, nekakšen teritorij za uprizarjanje najbolj osebnih in »vsakdanjih« doživetij, ki so posledica trenutnih vzgibov, želj in domišljije … Svet onkraj krutosti, ki v nas sprosti neznatna in v nekem smislu nepomembna, a hkrati vendar odločilna čustva.
kot sem nekoč in večkrat že zapisal … realnost – svet, ki nas obseda in ga slikar želi upodobiti v umetnini, ni nikdar v celoti zapopadena v sliki … Slika je v-igra <le en-jeu>, se pravi vloga – »vložek« in »prispevek« k resničnosti in torej iluzija, tj. u-igranost <od in-ludere>, ki nanjo stavi vsak subjekt in vsak umetnik … A to je ena izmed tez, trditev, predpostavk: da je umetnost – slika
– le dejavnost in »napor okrog praznine«, ki jo podoba – umetnina – vpleta v svoje mreže. druga, morda revolucionarna, je trditev (ki si jo drznemo postaviti, izreči), da je v opni slike, v »himnu« podobitve ujeta vsa resničnost in <vsa> resnica; da zunaj nje, zunaj umetniškega dela, resnice ni … da je mogoča le v umetnini.
luna terreste I & II
v Irini podobi Luna terreste je neko povzdignjenje, povzdigovanje … lebdečnost v brezzračnem plinu … komajda zaznavna nedoločenost v ločljivosti naslikane »figure« – limone, katere prvi del je jasen, čist, svetlobna, skoraj »geometrijska« gladka površina … In drugi del propada v konkretni določljivosti izbranega predmeta … In se zažema v lastnem soku … gnije. Povsod okoli pa je plin, v gosti črnini, v odsotnosti, v temi … substancionalni plin, »neviden, a prisoten«, kozmičen, svetoven, interplanetaren. In med obema je pomešanost, »slastna pomešanost«, razlikovanje, ki jo vodi ples, nevidna, ne-človeška in simbolična plesalka … z »brezzračno akrobacijo« v Mlečni cesti … z nihanjem v konici nožnih prstov. Ideja – avtentična slikarkina zamisel kot vpisovanje nove figuralike v tkivo platna, v »zastor« slike … Lebdečnost, ki ubeži naključju … v »lebdečnosti sanjarjenja« umetnikine svojske in izvirne imažinarije … kot strnjene, prividne, sanjske praoblike. Na eni strani idealna prokreacija izčiščene oblike, da, skoraj matematične lepote – harmonije … druga polovica Lune pa je nagnjenost, »odpadki« (les caduques: »unča mesa, ki se izvije ven« – lacan) in padec in razpad, cadere, jobovo gnojišče …